Investicijski program je eden od treh glavnih dokumentov investicijske dokumentacije. Na prvi pogled lahko deluje Investicijski program enak Dokumentu identifikacije investicijskega projekta, vendar se ta dva dokumenta med seboj razlikujeta v več pomembnih vidikih.
Dokument identifikacije investicijskega projekta je značilen za fazo načrtovanja, medtem ko je Investicijski program sinonim za prehod v fazo izvajanja. Investicijski program vsebuje več pomembnih vsebinskih sklopov, ki se neposredno povezujejo na izvedbo investicije. To so časovni načrt izvedbe projekta, načrt financiranja projekta z oceno stroškov in analizo stroškov in koristi.
Ocena stroškov
V dokumentu Investicijski program predstavljata najpomembnejšo osnovo za izdelavo stroškovnika, plan virov in terminski plan. Planiranje stroškov je namenjeno preverjanju prvotne ocene stroškov – izdelane v fazi snovanja, ter dogovoru o dokončnem proračunu projekta. V praksi naredi občina v fazi snovanja projekta pavšalno oceno stroškov, na podlagi primerljivih predhodnih projektov ali njihovih delov. Občina naredi plan stroškov, da lahko oceni, koliko bo investicija sploh stala, preden jo da v potrditev občinskemu svetu in uvrsti v Načrt razvojnih programov.
Časovni načrt
Investicijski program mora vsebovati časovni načrt investicije. Stroškovnik mora namreč biti izdelan na podlagi časovnega načrta investicije. S pripravo terminskega načrta se opredeli trajanje vseh potrebnih aktivnosti za dosego cilja. Z vidika organizacije z izdelavo terminskega načrta razčlenimo projekt na več posameznih aktivnosti, kar investitorju omogoča jasen pregled nad izvedbo in možnost sprotne kontrole.
Analiza stroškov in koristi
V praksi je najpomembnejši element v dokumentu Investicijski program izračun kazalcev uspešnosti. Na podlagi ocene stroškov se izdela analiza stroškov in koristi, pri kateri se izračunajo ter predstavijo finančni in ekonomski kazalniki investicije. Na podlagi teh se ovrednotijo finančne in ekonomske koristi projekta, s katerimi se izbere in utemelji najbolj optimalno varianto investicije. Analiza stroškov in koristi omogoča sistematično oceno ekonomske upravičenosti projektov, pri čemer se kvantificirajo tako stroški kot tudi koristi skozi čas. Analiza stroškov in koristi je sestavljena iz finančne analize, ekonomske analize ter analize tveganja in občutljivosti.
Pri finančni analizi se investicijo vrednoti izključno z finančnega vidika, kar investitorju pomaga razumeti ali se bo investicija stroškovno obrestovala in kdaj se bodo vložena sredstva povrnila.
Namen ekonomske analize je ocena vplivov izvedbe projekta na širše družbenoekonomsko okolje. V okviru ekonomske analize se ugotovi, ali je družba v boljšem položaju, če se projekt izvede, in če njegove koristi presegajo stroške. Pri ekonomski analizi se torej upoštevajo poleg finančnih tudi ekonomski učinki oziroma eksternalije. Te mora izdelovalec analize najprej prepoznati in potem tudi ustrezno ovrednotiti, upoštevati pri izračunu kazalcev ter vse to opisati v dokumentu Investicijski program. V praksi se javne infrastrukturne investicije upravičuje predvsem iz ekonomskega vidika, saj je namen investitorja – občine, da od projekta profitira ožja in širša lokalna skupnost.
Investicijski program vsebuje tudi analizo tveganja in občutljivosti. V njej izdelovalec analize predstavi potencialna tveganja, ki lahko onemogočijo ali zavrejo izvajanje investicije. Prav tako naredi izračun finančnih in ekonomskih kazalcev za določene situacije v katerih se povečajo določene stroškovne postavke. S tem se ugotovi na povišanje katerih stroškov je investicija najbolj občutljiva.
Investicijski program v svojem bistvu predstavlja, kako bo potekala investicija.
S tem ko občinski svet potrdi Investicijski program, projekt uradno zaključi fazo načrtovanja in preide v fazo izvajanja. Šele ko je Investicijski program potrjen, lahko občina objavi javno naročilo za izbor izvajalca in dejansko prične z gradbenimi deli.
Več o tem, kako poteka izdelava investicijske dokumentacije si lahko preberete v našem članku.